Glas Slovenije, št.100,
12.6.1997/
Ata Franc,
oče upravnika
našega časopisa, se je pri 83. letih prvič odločil sesti na letalo. Ne,
to ni bil mačji kašelj - to ni bila linija Ljubljana - Dunaj, ampak kar
24 ur dolgo potovanje od Brnika do Avstralije. Oče Franc se je po tako
dolgem popotovanju težko prestavil na tla novega kontinenta, saj si letalske
vožnje nad oblaki ni mogel razložiti drugače kot da je bilo povsod ogromno
snega. Spremembo časa je potem hitro dobro prestal in takoj pričel z vrtnarjenjem
in proučevanjem avstralskih dreves in drugih rastlin. Njihov razvoj v jesensko-zimskem
avstralskem času ga je presenečal, saj so bile njegove misli vedno in povsod
v slovenski pomladi. Tudi avstralska drevesa so čisto nekaj drugega kot
naša slovenska! Ne, kaj takega! Kmalu se je na njegovi mizi zbralo evkaliptusovih
listkov, nenavadnih storžkov in drugih malenkosti, saj se je najraje sprehajal
po botaničnih vrtovih. Najbolj so mu bile všeč vse vrste banksij, ki imajo
nenavadne spremembe v svojem razvoju. V zoološkem vrtu je pobožal mehki
kožušček koale in z jabolki nahranil kenguruje.
Obiskal je Parliament
House v Canberri, prepotoval veliko kilometrov od Blue Mountainsa do sydneyskega
pristanišča in do drugih prekrasnih obal sydneyskih zalivov. Ni se bal
povzpeti z dvigalom na najvišji stolp Sydneya, visok kakih tristo metrov.
Popeljal se je z ladjo po enkratnem
sydneyskem zalivu. V Operni hiši se je udeležil koncerta The Magic of
Vienna ter užival ob Strausovih melodijah; ob avstralski dobri kapljici
pa preizkusil ta čuden, prazen okus avstralskih jedi.
Ponoči mu je delala družbo
prava avstralska Muca, ki ga bo prav gotovo, skupaj z nami vred pogrešala,
ko bo odšel nazaj v Slovenijo. Veste, naša Slovenija je še vedno najlepša!
je odgovoril nekomu, ki ga je vprašal kako mu je všeč Avstralija. Morda
je takrat mislil tudi na Kočevske, Pokljuške in druge slovenske gozdove,
v katerih je služboval vse od pred in povojnih časov... zdaj odhaja na
Gorenjsko, ki jo tako zelo ljubi in ki je menda celo v vseh treh mesecih
bivanja v Avstraliji v kotičku svojega srca ni nikoli zapustil.
V našem in v imenu naših
bralcev se mu moramo zahvaliti predvsem zato, ker je prepognil na tisoče
strani Glasa Slovenije, ga pakiral, lepil nalepke in kdo ve kaj še vse;
naredil je tudi nič koliko kopij raznih dokumentov in drugega materiala.
Mi pa smo mu vsak dan, ob
jutranji kavi, v zahvalo servirali kopico svežih novic iz interneta in
iz slovenskih časnikov ter revij. Vse je prebral, in ne samo to, prebral
je tudi nekaj knjig avstralskih Slovencev - in veste kaj? Vse brez očal!
Redno je prisluhnil slovenskim radijskim oddajam in obiskal slovensko cerkev
in društvo. Nasmejal se je tudi igri Trije vaški svetniki, ki jo je naštudirala
Igralska skupina iz Merrylandsa v Sydneyu.
Ata Franc je v treh mesecih
pri triinosemdesetih vsrkal morda več te tuje, daljne dežele, kot kak drug
površen obiskovalec. Svojim bogatim življenskim izkušnjam je dodal še eno
- avstralsko. Ata Franc, ostanite tako krepkega zdravja kot ste zdaj še
mnogo let! In srečno!
- S.G.
Ata Franc je umrl na Božični dan 1998
Naj počiva v miru,
v nižinah slovenskih gora in gozdov...
|